O meni

Preprosto sem Špela. Naravna, iskrena in direktna.
Življenje me je pripeljalo do točke, ko ne pišem več prošenj za delo, ampak svojo zgodbo in svoje potenciale delim s teboj.
Kot vsak izmed nas sem se tudi sama preizkušala v različnih življenjskih situacijah, ki so me do danes pripeljale do tega, da s teboj delim svojo zgodbo, ob kateri boš morda tudi ti uvidel, da je v življenju čisto vse rešljivo in da tvoja stiska ni nič večja ali manjša od moje.

Če bi mi pred časom rekli, da bom nekoč odprto in z razumevanjem delila svojo zgodbo in da bom obenem lahko na ta način tudi komu pomagala, bi rekla, da ste nori. Čeprav sem se že zgodaj spogledovala z javnim govorjenjem in nastopanjem, je bilo nerazumevanje do sebe, stiska in posledično moje videnje sebe v okolici drugačno in preveč boleče, da bi stopila korak naprej. Moja zgodba ni pravljična, je pa resnična.
V zgodnjem, ne preveč pravljičnem otroštvu, ob izgubi svojega očeta in ob vsem, kar je bilo in je nato sledilo, sem se prvič vprašala: zakaj?

Zakaj ravno meni? Zakaj ravno jaz? Zakaj to? Zakaj tisto?
Spoznala sem, da s površinskimi in povprečnimi odgovori nisem zadovoljila tistega dela sebe, ki hrepeni po resnici in resničnem spoznanju sebe. Pričela sem z iskanjem znotraj in ne več zunaj sebe. Čeprav je bila pot boleča in neizprosna, sem v veliki želji po spoznanju svojih potencialov stopila naprej, da danes lahko pišem to, kar pišem.


V želji po razumevanju vsega, kar se mi je zgodilo, me je pot pripeljala v okolje, kjer rastem in se razvijam na različne načine ter pridobivam znanje o srečnejšem življenju.

Večletno delo z ljudmi ter pridobivanje različnih izkušenj na področju lepote, estetike, osebnega trenerstva, gibanja, joge, meditacije, prehrane, odnosov in poučevanja drugih o vsem tem, me je oblikovalo v to, kar sem, kar živim, delim in delam danes. Kot strastna športnica in predvsem zelo čuteča, intuitivna oseba ter iskalka svoje resnice lahko danes odprto govorim o enem delu svoje zgodbe in to delim s teboj.


Soočanje z izgubo
Verjamem, da sta moja starša vse, kar sta naredila, storila iz ljubezni, ki sta jo takrat poznala. Kako bi jima lahko sploh zamerila, ko pa sta bila sama tako naučena in sta po priučenem vzorcu v dobri veri tako delovala naprej. Skozi odraščanje se je v meni nabralo veliko nerazumljenih občutkov ter krivde, zaradi katerih sem se večkrat znašla v nezavidljivem okolju. Ob zgodnji smrti očeta in mnogih skrbeh v družini sem moral hitro pričeti z delom.
Že zelo zgodaj se spominjam, da so mi delo, ki sem ga opravljala, in različna vprašanja, s katerimi sem se soočala, nemalokrat povzročala veliko izivov. V občutkih, da sem nerazumljena, sama in zapuščena, sem odgovore iskala naprej. Takrat me je nezavedna pot vodila v svet čutnega življenja in uživanja psihoaktivnih drog.
Zunanje dogajanje in nerazumevanje je povzročilo, da je bila notranja stiska čedalje večja in da sem vso težo nerazumevanja vzela za svojo lastno. Trenj in nerazumevanja je bilo v meni čedalje več in umik v droge ter čutno življenje je bil zame edini varni svet, ki sem ga takrat poznala.

Sledila sem sebi
Zaradi stiske in nepoznavanja sebe sem v dobri veri poiskala strokovno pomoč. Njihov pristop k rešitvi je bil v obliki tablet. Istega dne se spominjam pogovora s svojim bratom, ki mi je dejal, da naj raje preberem kakšno knjigo osebnostne rasti in naj se začnem ukvarjati s seboj.
Začudena nad tem, kar mi je rekel, sem sama pri sebi razmišljala, da sem vendar uspešna in zadovoljna s trenutno službo, da imam dovolj denarja, se zdravo prehranjujem, se ukvarjam s športom, a sem se kljub vsemu še vedno spraševala, kaj mi je želel povedati. Takrat nisem imela pojma, kaj in kako bom, a sem vseeno prisluhnila svojemu notranjemu občutku, ki mi je narekoval, naj raziskujem naprej.
Kmalu zatem sem zaradi družinskih razmer izgubila dobro službo in zaradi določenih nejasnosti po krivem pristala na sodišču. Takrat se je zrušil moj namišljeni sanjski svet. Nekaj časa sem živela v občutku, da sem žrtev, a sem se ranjena pobrala in živela naprej. V dobri veri, da me bosta zunanji videz ter športna postava odrešila vseh muk, sem se v nekem obdobju strastno posvečala le temu. Ker me je od nekdaj zanimala lepota in zunanja estetika človeka in okolice, sem dolgo in uspešno službovala v enem izmed najprepoznavnejših lepotnih salonov pri nas, v tujini pa sem delala na eni izmed najbolj luksuznih potniških ladij v svetu.
Kljub temu, da sem uspešno kariero gradila na tem, je bil moj notranji občutek praznine čedalje večji. Kot bi se priklopila in izklopila iz vtikača. Včasih sem se počutila lepo, veselo in polno energije, drugič pa je bilo to čisto nasprotje. Vse to sem takrat pripisovala zunanjim razburkanim dogodkom svojega življenja. Po posvetu s strokovnjakom pa me je ta označil za depresivno.


Aktivno iskanje sebe
Svoje življenje sem že kot zelo majhna deklica vselej redno usmerjala v različne športne aktivnosti. Svojo pozornost sem najraje posvečala sebi, prehrani in svojemu telesu. Ker mi je fizična aktivnost dajala občutek svobode, sem se v svojih neprijetnih čustvenih stiskah še raje zatekala k njej. Tako sem poklicno vodila različne skupinske vadbe in kmalu zatem postala tudi osebna trenerka ter to delo uspešno opravljala.
Še vedno pa je bil to le beg iz realnosti in stisk, ki sem jih doživljala. V svetu športa sem se takrat počutila dobro, a ne povsem izpopolnjeno, zato sem v želji po napredku začela še intenzivneje vaditi in se pripravljati za tekmo. Sledila so velika odrekanja na številnih področjih. Stroga prehranska dieta, vsakodnevni težki treningi, odmik od družbe, v želji po najboljših rezultatih je sledilo tudi slabo celostno, energijsko in psihofizično počutje. Spoznala sem, da svojo močno voljo in energijo preveč usmerjam v svojo fizično naravo in da me to na nek način preveč prazni. Kmalu zatem sem bila zaradi okoliščin primorana ostati doma, brez intenzivne fizične aktivnosti, ki sem jo takrat izvajala vsak dan. Tedaj sem veliko razmišljala in prišla do ugotovitve, da to ni pot, ki si jo želim. Enostavno sem začutila in si priznala, da to ni tisto, kar iščem. In spet se mi je moj namišljeni svet zrušil.


Moje spoznanje
Spominjam se, da sem se od nekdaj spraševala in se soočala z vprašanji in ljudmi, ki niso imeli posluha za to, in ravno to me je spodbudilo k nadaljnjemu iskanju pravih odgovorov. Od nekdaj sem mislila in delovala po principu, da tako kot razmišljam jaz, razmišlja večina, in sem to jemala za nekaj običajnega.
Kmalu sem ugotovila, da okolica ni taka, kakršna sem sama, in se s tem sprijaznila. Prišla sem do resnično več velikih spoznanj in uvida, da se s prelaganjem krivde za svoj neuspeh ter igranjem žrtve v resnici ne bo zgodilo nič drugega kot to, da bom še naprej iskala krivca in krivico v okolici. Spoznala sem tudi to, da želim pri svojem delu resnično biti avtentična, saj sem začutila, da se tako počutim najlepše. Da to, kar razmišljam, tudi živim. Začutila sem tudi, da bom le s svojo postopno preobrazbo in zavedanjem lahko pomagala tudi drugim.
Od nekdaj sem veljala za zelo odprto in družabno osebo, a sem se v nekem obdobju odmaknila vase v svoj notranji svet, kjer sem si na vsak način želela odgovore na vprašanja: Kaj ima smisel v življenju? Ali življenje res predstavlja le to, kar vidim v okolici in na televiziji? Česa si resnično želim? Čutila sem, da svet, kot mi je bil prikazan, ni zgolj tak.


Življenjska sprememba
Pri vsakem delu, ki sem ga uspešno in marljivo opravljala, se je vsakič, ko sem dosegla nek mejnik, pojavil isti občutek. Občutek dolgočasja in nezanimanja, da bi to delo opravljala še naprej. Tudi denar ni igral pomembne vloge, čeprav sem dobro zaslužila. Enostavno sem vedela, da tako ne gre več in da moram narediti korak naprej. V vmesnem času, ko sem že mislila, da imam stvari pod kontrolo, sem zanosila.
Eno večjih življenjskih učenj in preizkušenj mi je prineslo prav rojstvo moje deklice in tudi pustilo velik pečat. Ta dogodek je bil eden izmed najlepših in hkrati najbolj stresnih. Ker ni šlo vse po načrtih, mi je ravno to dalo vedeti, da si moram v življenju začeti še bolj zaupati.

Poleg vsega naučenega sem spoznala, da resnično vsak posameznik nosi pravi odgovor zase v sebi. Ključ vsega je to, da utišamo okolico, ki je vse bolj hrupna, in začnemo zaupati sebi. In tako sem tudi storila. Vsi imamo to sposobnost, le da smo pozabili nanjo ali pa smo v nekem obdobju začeli bolj verjeti drugim kot sebi. Tako sem se tudi uspešno spopadla z poporodnim slabim počutjem, dojenjem, ki mi je dodobra steklo šele v kasnejših mesecih, in nasploh predelala obdobje rojstva, ki mi ni pustilo le lepih občutkov.


Verjela sem vase
Ravno to so bili razlogi, da sem začela še bolj delati na sebi, se izobraževati in brati. Imela sem tudi čast spoznati človeka, ki mi je pomagal odpreti svet, v katerem se danes čutim resnično doma. Ni bilo vse rožnato, priznam, bilo je težko in skoraj sem že obupala. Predvsem je bilo težko sprejeti dejstvo, da je vse to, kar sem živela do sedaj, iluzija in beg od tistega, kar sem si resnično vedno želela. Za vedno bom hvaležna osebi, ki mi je pokazala pot in me brezpogojno učila ter me spodbujala k temu, kar sem si v resnici vedno želela. Biti srečna in zadovoljna sama z seboj.

Danes sem hvaležna za čisto vse dogodke, tudi svoji družini, kjer trenj ni bilo malo. Tudi če bi lahko, ne bi spremenila prav ničesar, saj me je ravno to spodbudilo k temu, kar danes sem in živim. Živim sebe v vsej svoji popolni nepopolnosti in se veselim vsakega dneva posebej.